Ruanda meji na vzhodu s Tanzanijo, na jugu z Burundijem, na zahodu s Kongom in na severu z Ugando.

Dve deževni obdobji sta: od februarja do aprila ter od novembra do januarja. Glavna naravna bogastva so zlato, kositrna ruda, volfram, metan, vodna energija in obdelovalna zemlja. Država nima izhoda na morje in večinoma prevladujejo savane.

Zgodovina Ruande je dolga in zapletena, vendar kot v večini afriških držav ni zabeležena. Do konca 19. stoletja Ruanda sploh ni obstajala kot zasebna entiteta; do takrat je bilo to območje ohlapna skupnost dveh glavnih etničnih skupin: Hutujev in Tutsijev.

Tutsiji so bili bogati zemljiški posestniki in živinorejci, ki so v 14. in 15 stoletju poselili območje, ki ga danes imenujemo Ruanda. Hutuji so na tem območju živeli že prej in bili številčnejši kot Tutsiji, vendar so manjšinski Tutsiji postopoma podjarmili Hutuje in ustanovili sistem fevdalne monarhije. Ta etnična delitev je obstajala nekaj stoletij brez pretiranih napetosti. Leta 1894 so v Ruando prišli prvi zahodnjaki, leta 1899 pa je dežela brez odpora staroselcev postala protektorat in del nemške Vzhodne Afrike. Med prvo svetovno vojno je belgijska vojska, ki je bila nameščena v bližnjem Zairu (današnja Demokratična republika Kongo), prevzela nadzor nad Ruando. Po vojni je belgijsko okupacijo okrepila Liga narodov skozi združeni teritorialni mandat za "Ruando-Urundi", ki je zaobjemal današnjo Ruando in Burundi.

Belgijci so za vladanje novim ozemljem in kontrolo nad prebivalstvom izkoristili obstoječo monarhijo in odprto podpirali Tutsije. Hutuji so bili popolnoma marginalizirani, kar je pripeljalo do velikih napetosti v državi, posebno pa so se razvnele po drugi svetovni vojni. Belgija je v 50. letih poskusila rešiti težave in ustanoviti demokratično vlado. Obrnila se je proti nekdanjim svetovalcem in leta 1959 podžgala upor Hutujev, med katerim so bili Tutsiji vrženi z oblasti. Izpeljali so volitve, na katerih so dobili Hutuji vladajočo večino in leta 1962 neodvisnost od Belgije.

Po pridobitvi neodvisnosti sta se nekontrolirano razpasli neučinkovitost in korupcija. Generalmajor Juvenal Habyarimana, pripadnik Hutujev, je leta 1973 izpeljal vojaški udar. Oklical se je za diktatorja in prepovedal vsakršno politično dejavnost razen za njegovo stranko. Habyarimana se je leta 1990 dokončno uklonil pod reformacijskimi pritiski ZN. Istočasno je skupina, sestavljena v glavnem iz preganjanih Tutsijev, ustanovila Ruandsko patriotsko fronto (RPF) in izvršila invazijo na Ruando iz Ugande, s čimer se je začela državljanska vojna. Po podpisu mirovnega sporazuma leta 1994 so člani njunih strank izpeljali atentat na generalmajorja Habyarimana in predsednika Burundija ter za to dejanje obdolžili Tutsije. Iste noči so se začele vnaprej načrtovane usmrtitve Tutsijev na visokih položajih in zmernih Hutujev. Skupine hutujskih vojakov imenovane Interhamve so naslednje tri mesece brez kakršnega koli odpora pustošile po državi. Mirovne sile ZN so kljub ocenam Rdečega križa o stotisočih pobitih ljudeh zmanjšale število vojakov. RPF je vnovič izvršila invazijo iz Ugande in leta 1994 končno ustavila genocid. Večina hutujskih skrajnežev je pobegnila v Zair.

V genocidu je bilo ubitih skoraj milijon ljudi, več kot tri milijone jih je prebegnilo v druge države ter izzvalo največjo begunsko krizo na svetu. Šele tedaj je Zahod reagiral in sprožil največjo humanitarno akcijo, ki se je končala marca 1996. Kmalu po tem je v nekaj sosednjih deželah izbruhnila vojna, zato so se do leta 1997 skoraj vsi begunci vrnili domov.